Strokovnjaki o priložnostih za povečanje ekološke pridelave, predelave in rast prodaje ekoživil slovenskega porekla
21.02.2023 15:53 Dopolnjeno: 21.02.2023 16:09
»Dvomim, da bomo leta 2027 dosegli cilj in ekološko kmetovali na 18 odstotkih kmetijskih zemljišč, saj ukrepi ne gredo v pravo smer. Živilske industrije nihče ne podpira, samo s kmeti pa ne bomo povečali ekološke pridelave. Že 15 let se trudimo, da bi otroci v šolah in vrtcih jedli ekološko hrano, o njenih prednostih izobražujemo otroke in vodje prehrane. Če bi odgovorni v državi mislili resno, bi ekološko hrano otrok že zdavnaj subvencionirali. Tako pa vse velike besede o spodbujanju ekološke pridelave in predelave ostanejo na papirju in v volilnih obljubah,« pravi Sandra Turnšek, direktorica prve ekološke mlekarne Krepko iz Laz pri Logatcu.
V Sloveniji smo predlanskim ekološko kmetovali na 11 odstotkih kmetijskih zemljišč, ta delež pa naj bi do leta 2027 povečali na 18 odstotkov. Ali nam bo to uspelo? Kateri ukrepi bi nas pripeljali do tega cilja?
Leta 2020 je EU doživela kar 15-odstotno letno rast vrednosti trga ekoloških živil, ki je ocenjena na slabih 45 milijard evrov. To je 150 odstotkov več kot leta 2009. Največja rast je bila v Nemčiji (22 odstotkov), Avstriji (18 odstotkov) in na Irskem (16 odstotkov). Nemčija pomeni kar tretjino celotnega trga ekoloških živil v EU, sledi Francija. Največji tržni delež ekoloških živil imajo na Danskem (13 odstotkov), v Avstriji (11 odstotkov), v Luksemburgu in Španiji (po devet odstotkov).
Kako tem državam sledi Slovenija? Bomo ekološko kmetijstvo povečali tako, kot smo si naložili? Za mnenje in predloge, kako bi pridelali več ekohrane in je tudi prodali, smo vprašali tri strokovnjake, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo ali predelavo.
Večja podpora ekološki predelavi
»Dvomim, da bomo leta 2027 dosegli cilj in ekološko kmetovali na 18 odstotkih kmetijskih zemljišč, saj ukrepi ne gredo v pravo smer. Živilske industrije nihče ne podpira, samo s kmeti pa ne bomo povečali ekološke pridelave,« pravi Sandra Turnšek, direktorica prve ekološke mlekarne Krepko iz Laz pri Logatcu. So kralji kefirja, ki ga edini v Evropski uniji delajo po tradicionalnem receptu iz kefirjevih zrn. A druge mlekarne še vedno prodajo več kefirja, čeprav je industrijski in ni iz kefirjevih zrn, je pa cenejši.
Mlekarna Krepko vsako leto odkupi dobrih 2,2 milijona litrov ekološkega mleka s kmetij ter ga predela v kefir, ki presega 70 odstotkov njihovih izdelkov. »Iz proizvodnje bomo umaknili tiste mlečne izdelke, katerih cena ne pokriva stroškov. Razvijali bomo tudi nove izdelke, prve novosti bodo marca naprodaj. Odkupa ekološkega mleka ne bomo povečali, saj tu ni novih kmetij z ekološkim mlekom. Naš glavni cilj je obdržati stalne kupce, kar je kar izziv,« napoveduje Sandra Turnšek.
Marko Slavič z ekokmetije Slavič iz Vučje vasi pri Križevcih pravi, da lahko z veliko truda v petih letih povečamo ekološko kmetovanje in dosežemo cilje. »Kmetijsko ministrstvo mora bolj podpreti preusmeritev kmetij v ekološko pridelavo ter povezovanje kmetov s predelovalci. Več ekokmetij bi dobili z večjim, denimo 70-odstotnim, sofinanciranjem naložb. Podpreti je treba tudi vlaganja v predelavo in spodbujati kratke verige,« dodaja.
Preboj mogoč pri javnih ustanovah
Od leta 2006 ima njihova mlekarna certifikat za predelavo ekološkega mleka. Povezali so ekološke kmetije v združenje GIZ Eko Krepko, ekoživila pa pripeljali v šole in vrtce. S pokušnjami, promocijo, ozaveščanjem in pomočjo šolam in vrtcem pri pripravi javnih naročil so povpraševanje po ekološkem mleku in mlečnih izdelkih v javnih ustanovah povečali. A po desetih letih je združenje ugasnilo, saj so kmetije razvile svojo prodajno mrežo. Prodaja ekoživil v javne ustanove ne raste, kot bi lahko, glavna težava pa je, da šole in vrtci ne naročajo ekoživil, čeprav so o tem podpisali pogodbo s ponudniki. »Že 15 let se trudimo, da bi otroci v šolah in vrtcih jedli ekološko hrano, o njenih prednostih izobražujemo otroke in vodje prehrane. Če bi odgovorni v državi mislili resno, bi ekološko hrano otrok že zdavnaj subvencionirali. Tako pa vse velike besede o spodbujanju ekološke pridelave in predelave ostanejo na papirju in v volilnih obljubah,« poudarja.
Premik je treba narediti tudi drugje v verigi. »Brez povezovanja kmetov z živilsko industrijo in večjim obsegom predelave ne bomo opazno povečali ponudbe ekoloških živil. Živilci ne moremo tekmovati s tujimi ekološkimi dobavitelji, ki imajo večji obseg predelave in zato nižjo ceno od domačih ponudnikov,« dodaja Sandra Turnšek.
Če želimo povečati obseg ekološke pridelave in predelave, je obvezno ozaveščanje od osnovne celice družbe. To je družina. Pomembno vlogo imajo mame. »Če mame poznajo prednosti ekohrane, jo dajo na krožnik, otroci se je navadijo in ekološko postane njihov življenjski slog. S takimi kupci raste povpraševanje, ki je nujno za povečanje ponudbe slovenskih ekoživil,« še pravi Sandra Turnšek.
Partnersko kmetovanje
V nasprotju z njo pa Marko Slavič z ekokmetije Slavič iz Vučje vasi pri Križevcih pravi, da lahko z veliko truda v petih letih povečamo ekološko kmetovanje in dosežemo cilje. »V ta namen mora kmetijsko ministrstvo bolj podpreti preusmeritev kmetij v ekološko pridelavo ter povezovanje kmetov s predelovalci. Več ekokmetij bi dobili na primer s 70-odstotnim sofinanciranjem naložb z nepovratnimi sredstvi. Podpreti je treba tudi vlaganja v predelavo in spodbujati kratke verige. Bolj trajnostno je slovenska ekoživila prodati na domačem trgu in to bi bilo dobro spodbujati pri vseh členih prehranske verige. S trgovci bi se lahko dogovorili o večji dobavi, temu pa bi prilagodili pridelavo in predelavo. Trgovci so naravnani na ceno, prednost dajejo cenejšim ekoživilom iz vzhodne Evrope. Spodbudno je, da v zadnjih letih raste povpraševanje po slovenski ekohrani in da trgovci povečujejo ponudbo,« pravi Marko Slavič. Lani, ko so se mineralna gnojila, ki jih v ekološkem poljedelstvu ne uporabljajo, podražila, je pričakoval, da bo več kmetij začelo ekološko kmetovati. A kljub nižjim stroškom ekopridelave od konvencionalne se to ni zgodilo.
Marko Slavič ima dobre izkušnje s partnerskim kmetovanjem, saj od 35 ekoloških kmetij odkupuje žito in oljnice, jih predela v mlevske izdelke in olja ter proda pod znamko Vila Natura. Prodajajo jih na domači kmetiji, v manjših trgovinah in trgovskih verigah, zanima jih tudi izvoz. Sami obdelujejo 70 hektarjev njiv, skupaj s partnerskimi kmetijami pa blizu 600 hektarjev. Največ prodajo ovsenih ekoloških kosmičev, pšenične in ržene ekološke moke. Iščejo nove kupce in vlagajo v pridelavo ter predelavo.
Ekološko kmetovanje na vodovarstvenih območjih
Tudi Aleš Fister, novi predsednik zveze društev ekoloških kmetov ZDEKS, meni, da lahko ekološko kmetijstvo do leta 2027 razširimo na 18 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč. »Za to potrebujemo celostne ukrepe. Veliko ukrepov je opisanih v akcijskem načrtu za ekološko kmetijstvo do leta 2027. Najbrž najpomembnejši ukrep je ozaveščanje javnosti o pomenu ekološke hrane za naše zdravje in vitalnost okolja, v katerem živimo. To je eden izmed korakov do večje ekološke pridelave. Kmetje pogrešajo boljši dostop do znanja, več specializiranih svetovalcev za ekološko kmetijstvo, bolje organiziran odkup ekopridelkov in predelavo teh,« pravi Aleš Fister.
Nastaja nova zakonodaja o manjši rabi fitofarmacevtskih sredstev, ki bo omejevala uporabo fitofarmacevtskih sredstev na zaščitenih območjih. »Na teh površinah je priložnost za vpeljavo ekološkega kmetijstva, še posebej na vodovarstvenih območjih. Kar nekaj jih je v javni lasti, država bi jih lahko postopoma namenila ekološki pridelavi,« našteva Aleš Fister. Izboljšati je treba tudi dostop slovenskih ekoživil v kuhinje javnih ustanov. Pred dobrim letom nismo vedeli, kateri organ preverja, ali javne ustanove naročajo predpisan delež ekoloških živil. To je naloga kmetijske inšpekcije, a brez kontrole ne bo sprememb. »Kmete je treba spodbuditi k povezovanju in za to potrebujemo ljudi. Kmetje smo pridelovalci in direktorji svojih kmetij, ne moremo biti tudi vodje povezovanja,« dodaja Fister.
Prihaja z živinorejsko-poljedelske ekološke kmetije na Ovsišah. Obdelujejo pet hektarjev njiv in deset hektarjev travnikov. Največ dohodka jim prinese ekološka zelenjava, ki jo gojijo na 0,7 hektarja. Pridelke prodajajo prek partnerskega kmetovanja in tedenskih zabojčkov, ki jih kupci dobijo na prevzemnih mestih. Zanje pomemben prodajni kanal je tudi skupnostno naročanje prek zavoda Stonoga iz Predoselj pri Kranju. Prodajajo tudi na tržnici in dobavljajo javnim ustanovam.
Kaj kaže analiza trga z ekološkimi živili v Sloveniji
Povzemamo, kaj kaže analiza trga z ekološkimi živili v Sloveniji, ki jo je lani opravil Inštitut za razvojne in strateške analize skupaj z Aragonom in fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede iz Maribora.
Neizkoriščene priložnosti v javnih ustanovah
Analizirali so prodajo ekoživil v javne ustanove, trgovske verige, gostincem in na kmetijah. Anketa med 507 zavezanci za javno naročanje živil je pokazala, da je delež ekoživil v nabavi vseh živil leta 2019 znašal povprečno 13 odstotkov. Od ekoloških živil javne ustanove nabavljajo največ sadja, zelenjave, mleka in mlečnih izdelkov.
Največji delež ekoživil so imeli domovi za starejše (17 odstotkov), najmanjšega pa bolnišnice, dijaški domovi oziroma srednje šole (okoli deset odstotkov). Večina javnih ustanov ne dosega obveznega 15-odstotnega deleža ekoloških živil, ki ga določa uredba o zelenem javnem naročanju. Ta delež presega četrtina javnih ustanov. Od ekoloških živil javne ustanove nabavljajo največ sadja, zelenjave, mleka in mlečnih izdelkov.
Anketa je pokazala tudi, da javne ustanove 57 odstotkov ekoživil nabavljajo prek javnih naročil, 43 odstotkov pa bolj preprosto in po krajši poti – z naročilnico. Šole, ki so vključene v ukrep šolske sheme, s katerim otrokom v osnovni šoli in ustanovah za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami zagotavljajo brezplačen dodatni obrok sadja in zelenjave, mleko in mlečne izdelke, prek te sheme nabavijo v povprečju 20 odstotkov ekoloških živil.
Večina anketiranih javnih ustanov napoveduje, da bo nakup ekoživil povečala, ta delež pa naj bi leta 2025 znašal od 15 do 20 odstotkov. Po ocenah so anketirane javne ustanove leta 2019 skupaj nabavile za okoli 18 milijonov evrov ekoživil, od tega so namenile okoli 6,7 milijona evrov za slovenska ekološka živila.
Previsoka cena, sami morajo iskati ekološke ponudnike, premajhna ponudba in količina ekoživil, premalo osebja za pripravo jedi, zahtevno naročanje in načrtovanje količin vnaprej pa so glavne ovire pri nabavi ekoživil. Nakup slovenskih ekoživil otežujejo predvsem višja cena od uvožene ekohrane, premajhna količina in sezonska namesto celoletne ponudbe.
Več ekokmetij, več pridelkov, večja prodaja
Predlagali so ukrepe, s katerimi bi povečali ponudbo domače ekološke hrane in spodbudili večje povpraševanje. Z razmahom ekoloških kmetij bi povečali ponudbo, večje količine pa s povezovanjem pridelovalcev in skupno prodajo. Večje povpraševanje bi prineslo državno ali občinsko subvencioniranje nakupa ekoživil. To bi dosegli z zvišanjem postavljenih cen obrokov, saj trenutno ne omogočajo večjega nakupa ekoživil. Z izobraževanjem kuharjev v javnih ustanovah in vodij prehrane bi jih spodbudili k večjemu naročanju in porabi ekoživil. Koristilo bi tudi povezovanje javnih ustanov in ekoloških kmetij, da bi se seznanili s potrebami in ponudbo. V ta namen bi bilo dobro tudi izboljšati Katalog živil za javno naročanje, ki ga je vzpostavila Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS. Spomnimo, da Zadružna zveza Slovenije na spletni strani zadruzno.si predstavlja, kaj ponujajo zadruge. Predlagajo tudi spremembo javnega naročanja, kjer bi predvideli dodatne točke za živila slovenskega porekla.
Večja ponudba v trgovinah
Podobno ugotavlja tudi osem trgovskih verig in specializiranih trgovcev z zdravo hrano. Na policah je zadnja leta vse več ekoživil, tudi slovenskih. Vendar je delež ekoživil še vedno pod petimi odstotki. Delež slovenskih ekoživili na policah je v povprečju 15 odstotkov, ta delež pri manjših trgovcih znaša do 50 odstotkov. Skupno vrednost prodaje ekoživil v trgovskih verigah v letu 2019 ocenjujejo na okoli 110 milijonov evrov, prodajo ekoživil slovenskega porekla pa na 14 milijonov. Nekateri trgovci pričakujejo, da bo prodaja ekoživil še rasla, drugi se bojijo manjše kupne moči, ki lahko ustavi rast prodaje ekoživil.
Trgovci se strinjajo, da so slovenska ekoživila kakovostna, moti pa jih, da so dražja od uvoženih in da je ponudba večinoma sezonska, pogrešajo več domačega ekološkega sadja in zelenjave. Prodajo slovenskih ekoživil lahko izboljšamo z ozaveščanjem kupcev o prednostih ekološkega kmetijstva in živil, s povezovanjem ponudnikov in večjo podpre države ekološkemu kmetijstvu, da bi povečali obseg pridelave.
Za gostince je najpomembnejša cena
In kako ekoživila sprejemajo gostinci? V restavracijah, kavarnah in barih je delež ekoživil zanemarljiv, še največ je ekoloških vin. Gostinci ne čutijo povpraševanja po ekoživilih, ta bi lahko pomembnejšo vlogo dobila le v ekoloških hotelih, hotelih višjih kategorij in restavracijah z ekološkim certifikatom. Gostinci ne načrtujejo večje nabave ekoživil, pri nabavi hrane najbolj gledajo na ceno. Gostinci ne kupujejo slovenskih ekoživil zaradi cene in pomanjkljive dostopnosti.
Kmetje pogrešajo zadrugo, ki odkupuje ekopridelke
Predlanskim je okoli 2.900 kmetij z ekološkim certifikatom tržilo pridelke, kar je 80 odstotkov kmetij v ekološki kontroli. Anketa med 405 ekološkimi kmetijami je pokazala, da jih dobrih 30 odstotkov del ekoživil proda kot konvencionalna. Skoraj 15 odstotkov ekokmetij tudi izvaža. Doma ustvarijo 60 odstotkov prodaje, 30 odstotkov pa na tujih trgih. Pri izvozu prevladujejo ekološki vinarji. Povprečno vrednost prodanih ekoživil na kmetijo so ocenili na 25 tisoč evrov. Višje vrednoti dosegajo kmetije z vrtninami, trajnimi nasadi (sadovnjaki, hmeljišča, vinogradi in oljčniki) in mešano rastlinsko pridelavo. Ocenjujejo, da so leta 2021 slovenske ekokmetije prodale za okoli 55 milijonov evrov ekoloških pridelkov in živil, kar je pet odstotkov več kot leta 2019.
Največ ekoživil prodajo na kmetiji, v kmetijskih zadrugah in prek drugih oblik povezovanja. Skoraj tretjina ekokmetij ima prodajo po spletu in dostavo na dom, četrtina kmetij prodaja na tržnicah, petina pa javnim ustanovam.
Ovire pri prodaji
Prodajo ovirajo nizke odkupne cene ekoživil, predvsem mesa. Cenovni pritiski trgovcev so vse večji zaradi cenovno ugodnejših živil iz tujine. Težava so neredna naročila javnih ustanov, ki včasih kljub podpisani pogodbi s pridelovalci ne naročajo ekoživil. Ekokmete skrbi šibka kupna moč kupcev in slabo poznavanje pomena ekohrane. Tudi pri ekološki pridelavi je veliko negotovosti, zaradi neugodnega vremena je pridelava manjša, birokracija pri prodaji ekoživil je zapletena in zamudna. Kmetje nimajo ljudi, ki bi razvijali prodajo.
Dobro je, da kupci danes kupujejo več ekoživil kot pred dvema letoma. Opazili so večjo ponudbo v trgovinah. Cena in poreklo sta pri nakupu živil pomembnejša od načina pridelave. Glavni izziv je, kako ozavestiti kupce, kako se razlikujejo domača oziroma lokalna in ekološka živila. Največje možnosti za rast prodaje so pri kupcih, ki že posegajo po ekohrani, in v javnih ustanovah, kar bi najlažje dosegli z večjim državnim in občinskim subvencioniranjem nakupa ekoživil. Bolj je treba podpreti tudi naložbe v ekološko pridelavo, predelavo in trženje ter naložbe za zagon tržno usmerjenih ekokmetij.
