Ob pridelavi visoko kakovostne in varne hrane ekološko kmetijstvo pomeni trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri in uveljavljanje načela dobrobiti živali, je zapisano na straneh slovenskega kmetijskega ministrstva. Odločevalci naj bi se glede na zapisano zavedali pomena ekološkega kmetijstva, a stanje na terenu kaže, da gre še vedno za zgolj mrtve črke na papirju. Stranke smo vprašali, kako bi se soočile s to problematiko. V Zvezi društev ekoloških kmetov Slovenije si želijo več posluha za ekološko kmetovanje, ki je v Sloveniji slabo izkoriščena priložnost, ki bi pripomogla k naslavljanju tako okoljskih kot zdravstvenih izzivov države. Obljube političnih strank pred volitvami komentirajo z besedami, da je za zdaj veliko navajanja, kaj vse je treba postoriti, konkretnih nalog in zavez pa večinoma žal ni.
https://www.24ur.com/novice/slovenija/kaj-pesti-slovenskega-ekoloskega-kmeta-in-kaj-bi-naredile-stranke.html
AVTOR
Večina velikih akterjev ekoloških pridelkov še ni zapopadla kot pomembno tržno priložnost – če že, bolj kot dvig ugleda z minimalno ponudbo, ugotavlja dr. Martina Bavec s katedre za ekološko kmetijstvo mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. Odločevalci v Sloveniji – ne le politiki v parlamentu, ampak tudi številni ljudje iz kmetijske stroke ali predstavnikov kmetov – namreč še vedno večinoma niso spoznali, da je ekološko kmetijstvo lahko pomemben del rešitve številnih problemov, povezanih s kmetijskimi onesnaženji v okolju in da ima lahko velik potencial z dodano vrednostjo za podeželska območja ter lahko pomembno prispeva tudi k zdravju ljudi ob prehranjevanju z ekološkimi živili: "To je v resnici edini resnično trajnosten kmetijski pridelovalni sistem, ki zaradi vzpostavljene stroge dodatne kontrole in certificiranja lahko ponudi najvišja jamstva tudi notranje kakovosti živil za potrošnike," poudarja.
Gajbica zelenjaveFOTO: Dreamstime
Od prvega obdobja razvoja kontroliranega/certificiranega ekološkega kmetijstva od leta 1998 se prav v tem omenjenem obdobju in še zlasti po letu 2015 nihče od sicer pristojnih kmetijskih organizacij, med njimi tudi KGZS, in nevladnih organizacij ne ukvarja z načrtnim in sistematičnim delom ter pomočjo kmetijam za preusmeritev v ekološko pridelavo, je kritična dr. Martina Bavec. Kot izpostavlja, lahko v trenutni finančni perspektivi po letu 2015 konvencionalna pridelava z uporabo vse kemije pridobi na hektar višje subvencije kot ekološka, kar ni spodbudno za širitev ekološke pridelave.
Število okoljsko in zdravstveno ozaveščenih potrošnikov, ki iščejo lokalno eko pridelano hrano tudi v Sloveniji, hitro narašča, a trenutna proizvodnja ne sledi povpraševanju. Za naše kmetovalce je to slabo izkoriščena priložnost, poudarjajo v Zvezi društev ekoloških kmetov Slovenije (ZDEKS). Ekološko kmetijstvo ni butično, temveč resno in visoko strokovno kmetijstvo, ki lahko prehrani prebivalstvo. Za to pa je potrebna enakovredna strokovna, pravna, finančna in razvojno-raziskovalna podpora ob ustreznem upoštevanju (finančnih) koristi za okolje, narave, pridelovalnih območij in zdravja porabnikov, so prepričani.
Lokalno pomeni vse, kar je pridelano in predelano pri nas, pri čemer ni nujno, da je surovina pridelana v Sloveniji in je lahko tudi zelo intenzivno (npr. baterijska reja kokoši nesnic v kletkah, intenzivna prireja perutnine, gensko spremenjena krma, hidroponska pridelava paradižnika, raba glifosata v vinogradih, sadovnjakih ...) ali pa tudi bolj tradicionalno z manj vložki. Res pa je, da v mnogih državah v EU uporabljajo bistveno več agrokemikalij kot v Sloveniji, pojasnjuje dr. Bavčeva. Ekološka pridelava pa je določena z enotno zakonodajo v EU in dodatnimi kontrolami. Idealno je, da se prehranjujemo z ekološko lokalno pridelavo, svetuje.
Od leta 2012 do leta 2020 se je površina kmetijskih površin, namenjenih ekološkemu kmetovanju, pri nas povečala za manj kot polovico. Ministri za kmetijstvo EU so podprli akcijski načrt za razvoj ekološke pridelave, po katerem bi se do leta 2030 na vsaj 25 odstotkih kmetijskih zemljišč izvajalo ekološko kmetovanje. V Sloveniji smo daleč od tega cilja. Vsa kmetijska gospodarstva v sistemu kontrole ekološkega kmetovanja (3.689) so v letu 2020 predstavljala 5,4 odstotka vseh kmetijskih gospodarstev, tista s statusom ’ekološki’ (teh je bilo 3.358) pa 4,9 odstotka vseh, ugotavlja Statistični urad Slovenije. Ekološka kmetijska zemljišča v uporabi (certificirana) so se v letu 2020 (45.787 ha) glede na leto 2019 (44.455 ha) sicer povečala za 1.332 hektarjev (ali za tri odstotke).
Kaj najbolj pesti slovenske ekološke kmete in zakaj teh pri nas ni več?
Število kmetij, vključenih v ekološko kmetovanje, je rastlo in padalo, pa izpostavijo v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZ). Kot ugotavljajo, so se izstopi iz ekološkega kmetovanja dogajali predvsem ob zaključku programskih obdobij Skupne kmetijske politike (SKP), kar pomeni, da je velik razlog majhnega deleža ekoloških kmetij v zahtevni administraciji. Trenutno so za ekološke pridelovalce največje ovire zakonodaja, ki je zahtevna in kmetu nalaga veliko dodatne papirologije, prenizke spodbude od države in neurejene razmere na trgu, naštevajo v KGZ.
Seveda oviro predstavljajo tudi naravne danosti, kmetije v Sloveniji so razdrobljene, imamo velik delež majhnih kmetij, kmetij, ki so na območjih, kjer je kmetovanje oteženo. Tudi vremenske razmere v zadnjih letih do kmetov niso nič kaj prijazne. Vse to vpliva na odločitev kmeta za vstop v ekološko kmetovanje, kjer je poleg vseh ostalih težav pričakovati še težave pri nakupu ustreznih semen, živali, krme za živali, gnojil, ustreznih sredstev za obravnavo rastlin ... Tudi izvajanje predelave (mletje žita ...), klanja in ostalega ni tako utečeno kot pri klasičnem načinu kmetovanja, pravijo v KGZS.
Eno izmed pomembnih nesorazmerij je še, da je od vseh kmetijskih površin pod ekološkim kmetovanjem več kot 80 odstotkov travinja. In drugo, da je iz teh površin pod travinjem zelo malo ekoloških izdelkov, ki bi bili na voljo potrošnikom. Tako ugotavljajo, da sta poleg počasnega povečevanja deleža ekološkega kmetovanja tako površin kot kmetij in zahtevne administracije problem tudi trženje in sledljivost, saj veliko proizvodov z ekoloških kmetij konča kot konvencionalni proizvod.
Kot opozori dr. Bavčeva, je kar okoli 300 hribovskih ekoloških kmetij izstopilo prav po letu 2015, ko so na MKGP politično nerazumno znižali višino subvencij za ekološko travinje in v prvi fazi trenutnega Programa razvoja podeželja tudi niso podprli malih kmetij in so to vnesli kasneje – ravno malo pred prejšnjimi volitvami, dodaja.
Kot izpostavljajo v ZDEKS, je tovrstno kmetovanje bistveno bolj zahtevno, zato je potrebnega več znanja, volje, iznajdljivosti in tudi poguma, da se podaš v Sloveniji dokaj nepriljubljeno vejo kmetijstva. Med največjimi problemi izpostavijo še veliko pomanjkanje znanja, premalo ustrezno izobraženih svetovalcev in premalo promocije za ekološko kmetovanje, ekološko pridelane in predelane produkte.
Kakšne so možne rešitve, ki bi jim morale prisluhniti stranke?
Samo intenzivno delo na terenu s korektnim informiranjem, izdelavo preusmeritvenega načrta, vključno z ekonomskimi kazalniki, vizijo in zagotovitvijo prodaje ekoloških pridelkov po primernih odkupnih cenah, je lahko rešitev za večje število ekoloških kmetij, je prepričana dr. Martina Bavec.
Za hitro povečanje površin pod ekološko pridelavo pa je nujno sprejeti odločitev, da se morajo vsa kmetijska zemljišča v državni lasti, ki jih danes zakupujejo in obdelujejo najbolj intenzivna kmetijska gospodarstva, vsaj na najožjem vodovarstvenem območju obdelovati ekološko, saj na teh območjih že po 48 urah po uporabi lahko različne agrokemikalije in gnojevka pridejo do podtalnice, izpostavlja.
Mednarodni center za samooskrbo: koliko hrane lahko pridelamo na enem hektarju?
Kot še dodaja, imajo obstoječe tržno naravnane ekološke kmetije problem pri povečevanju zemljišč za ekološko obdelavo, zato bi bil z lahkoto realiziran ukrep prednostnega zakupa zemljišč v državni lasti za tiste, ki jih bodo ekološko obdelovali, ohranjali in dvigali njihovo rodovitnost in zmanjševali negativne vplive kmetijstva na okolje. Poleg tega je izjemnega pomena višje točkovanje in še zlasti višji delež sofinanciranja investicij/projektov s področja ekološkega kmetijstva, svetuje dr. Bavec.
Kot poudarja Uroš Brankovič iz ZDEKS, je nujen prehod na večjo rastlinsko pridelavo za ljudi na ravninskih kmetijskih zemljiščih z večjo rodovitnostjo. Potrebna je tudi jasna promocija različnih tipov pridelane hrane, ne pa da je vse skupaj zmešano v promocijo lokalne hrane, poudarja.
Da je problem tudi odkup javnih zavodov, kjer se prepogosto enači lokalno in izbrano kakovost z ekološkimi pridelki, kar pa seveda ni enako, ugotavljajo tudi na KGZ. Da bi se ponudba in prodaja slovenskih ekoloških proizvodov povečala, je treba namreč ustvariti trg, kjer bi bila prisotna konstantna ponudba in odkup, poudarjajo na KGZ. Pri ustvarjanju trga za ekološke pridelke pa je pomembno, da vsi ločimo izraze lokalno, izbrana kakovost in ekološko. Potrošnika je treba ozaveščati o pomenu ekološkega kmetijstva in vsak posameznik mora sprejeti odločitev o svoji prihodnosti.
Tisto, kar bi dalo kmetom največ želje in poguma za preusmeritev v ekološko kmetovanje, je ravno povpraševanje po pridelkih in izdelkih iz ekološke pridelave, zagotovljeno mesto na trgu in povezanost med kmeti, da bi si to mesto lahko zagotovili in tudi ohranjali, so prepričani.
Za doseganje rasti števila ekoloških kmetij v Sloveniji pa moramo poskrbeti za učinkovito povezovanje ekoloških kmetov in jim na ta način omogočiti boljšo prisotnost na trgu, še nekaj rešitev nanizajo v KGZ.
Kako komentirajo predvolilne obljube strank?
Stranke smo zato vprašali, kaj bodo storile, da bodo povečale delež ekološkega kmetijstva in ohranile manjše kmetije, ki tudi prispevajo k ohranjanju slovenske krajine? V katere konkretne kmetijske projekte bodo vlagale sredstva in koliko (konkreten znesek)? Koliko v oglaševanje lokalnih pridelkov? Kaj bodo storile za promocijo delovnih mest v kmetijstvu? Kljub vprašanju o konkretnih zneskih večina strank o konkretnih zneskih, ki bi jih namenile za reševanje tega problema, ni odgovorila.
Kot ugotavljajo v ZDEKS, kjer so tudi sami pozvali stranke k zagotovilu, da se bo naslednja oblast dejansko ukvarjala z ekološkim kmetovanjem, so odzivi različni: "Veliko je navajanja, kaj vse je treba postoriti, konkretnih nalog, zavez pa žal ni." Izpostavili so Levico, ki se je po njihovem najbolj konkretno odzvala na vprašanja. Uroš Brankovič iz ZDEKS pri vseh strankah opaža veliko zavzetost za prehransko varnost, a pri številnih tudi mešanje med izrecno lokalno ekološko in celotno lokalno pridelavo. Seveda so za čim več lokalne pridelave in samooskrbo, tudi iz določenih shem kakovosti, a ob tem je enako nujno doseganje vsaj zastavljenih 25 odstotkov kmetijskih zemljišč za lokalno ekološko hrano, poudarja. Dodaja, da je pomembno, da se delež eko kmetijstva veliko močneje razširi v regijah z najboljšimi pogoji za obdelavo: "Pričakujemo da se bo taka močna podpora strank odrazila tudi v jasnih in glasnih ter čim bolj javno odmevnih izrazih podpore ministrov in predsednika vlade, predsednika države in drugih visokih javnih predstavnikov – ne le za slovensko hrano, ampak tudi čim večkrat za slovensko ekološko hrano. Doslej tega skoraj ni bilo oz. samo na dogodkih, ki so bili izrecno namenjeni ekološkemu kmetijstvu."
Kot poudarja, je pomembno zaustaviti izgubljanje oziroma uničevanje vseh kmetijskih zemljišč, predvsem najbolj rodovitnih ravninskih zemljišč: "Politikov so polna usta tega cilja oz. prizadevanj, vseeno pa je bilo tudi v zadnjih 10 letih izgubljenih zemljišč v obsegu polovice površine Mestne občine Ljubljana." Nadomeščanje pozidave najboljših zemljišč z nadomestnimi kmetijskimi zemljišči je več ali manj pesek v oči, enako pa tudi obeti po krčenju gozdov. Enako kot kmetijska zemljišča v nižini so ogroženi oziroma redki tudi nižinski gozdovi. Rešitev je večja izraba degradiranih območij, npr. nekdanjih industrijskih con, ocenjuje. "Stranke na veliko obljubljajo investiranje v razvoj kmetijstva, njegovo digitalizacijo, finančne subvencije za pridelovalce, več zakonskih možnosti za spodbujanje rabe slovenske hrane, npr. v javnih zavodih," a kot poudarja, brez kakovostnih kmetijskih zemljišč to ne bo šlo.
Poudariti je treba tudi velik pomen ekološkega kmetijstva pri pridelavi v razmerah podnebnih razmer, predvsem suš in le investicije v oroševanje, namakanje, zaščitne mreže tega ne bodo rešile, pomembno je tudi, da so tla v ekološki pridelavi zaradi več organskih snovi bolj odporne na sušo, še izpostavi. Kot dodaja, si želijo tudi vsestranske podpore ekološkemu kmetijstvu v deležu od celotnega kmetijstva, to je 25 odstotkov. To pa ne pomeni le direktnih finančnih subvencij, ampak tak delež tudi pri kmetijskih svetovalcih, da so ti le ekološki in ne mešani, pri kmetijskih raziskavah in inovacijah, pri semenarstvu, pri promocijskih aktivnostih, pri celotnem agroživilskem sektorju od njive in živilske industrije do strokovne podpore, raziskav in razvoja do trženja, ozaveščanja in vzgoje.
V KGZ odgovore strank komentirajo z besedami, da je sicer lepo, da stranke razmišljajo tudi o kmetijstvu, saj je to pomemben del rešitve za zagotavljanje prehranske varnosti, vendar bo bolj pomembno to, kar bo zapisano v koalicijski pogodbi.
Odgovori strank:
Gibanje Svoboda
V Gibanju Svoboda odgovarjajo, da bodo spodbujali trajnostno in ekološko kmetovanje ter ekoturizem in uporabo novih tehnologij na kmetijah. Ekološko kmetovanje bi spodbujali z višjimi podporami. Slovensko kmetijstvo mora biti okolju prijazno, raba naravnih virov ne sme imeti škodljivih posledic za okolje, kmetijstvo potrebuje nove tehnologije z namenom zmanjšanja uporabe fitofarmacevtskih sredstev, rabe gnojil in vode, so prepričani. Treba je okrepiti nadzor nad uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Brez čebel ni opraševanja, ni hrane in ni življenja. Uvedli bi dodatne podpore za površine, kjer se gojijo medovite rastline.
Za serijo predvolilnih člankov je na naša vprašanja odgovarjalo osem političnih strank, ki jim je ob začetku našega volilnega projekta kazalo najbolje. Njihovi odgovori so razporejeni po abecednem redu.
Levica
Levica se bo, kot odgovarjajo, zavzemala, da načrt za ekološko kmetijstvo ne bo zgolj črka na papirju: Izvedli bomo vse potrebne aktivnosti za dosego cilja povečanja deleža ekoloških kmetijskih površin do 25 % do leta 2030, obljubljajo. Modernizacija in digitalizacija v kmetijstvu naj služita hitrejšemu prehodu v ekološko pridelavo in izboljšanju (produktivnosti in učinkovitosti) ekološko sprejemljivih praks. Pri oblikovanju prihodnje kmetijske politike se bodo zavzeli za postopno nadomeščanje hektarskih izplačil osnovnih dohodkovnih podpor z izplačili glede na ekvivalent vloženega dela.
Če želimo povečati obseg okoljsko sprejemljivih praks, z namenom izboljšanja stanja okolja in pridelave zdrave hrane, ki praviloma zahtevajo več mehanske in ročne obdelave, moramo podpreti delo, ne hektarjev, so prepričani v Levici. Uvedli bi načrtovanja pridelave hrane prek naročil javnih zavodov, kjer bi s povečevanjem obveznega deleža nabave lokalno pridelane hrane in večletnimi plani načrtovanih zagotovljenih odkupov vzpostavili stabilno in predvidljivo okolje za lokalne prebivalce. Poleg tega bodo uvedli finančne in organizacijske spodbude za plansko združevanj proizvodnih moči malih kmetov, kjer bi z združevanjem v zadružne oblike povezovanja izboljševali potencial obdelovalnih površin in dostopnost ter uporabnost produkcijskih sredstev malih kmetij. Prekinili bi z oglaševanjem mesnih in mlečnih izdelkov in namesto tega sredstva raje namenili promociji uživanja rastlinske hrane in podpori shem kakovosti, ki dejansko prispevajo h krepitvi lokalnega porekla, kakovosti in zmanjševanju negativnih vplivov na okolje.
LMŠ
V LMŠ bi s finančnimi spodbudami, subvencijami, ozaveščanjem in konkretnimi projekti, usmerjenimi v ekološko kmetijstvo, kot pravijo, počasi, a zanesljivo povečevali delež ekološkega kmetovanja. Hkrati bi spodbujali javne ustanove, da postanejo neposredni porabnik ekološko pridelanih kmetijskih izdelkov. Temu bi namenili dodatna finančna sredstva – kolikšna, pa bodo ocenili po tem, ko naredijo temeljito analizo predvidenih sredstev in zmožnosti njihove porabe v praksi.
NSi
V Nsi bi dopolnili obstoječe smernice za zdravo prehranjevanje tako, da bodo jasno zapisali, da je sezonska in lokalno pridelana hrana bolj kakovostna in zdrava, zaradi česar ima pozitiven učinek na zdravje in počutje ljudi. Pri javnih naročilih bodo predlagali poenostavitev postopka nabave sezonske, lokalno in ekološko pridelane hrane. Prizadevali si bodo za učinkovito kontrolo masnih tokov in s tem porekla hrane. Izziv bo izvedba informatizacije področja varne hrane, tako da bodo vse informacije o rezultatih nadzora varnosti in kakovosti hrane dostopne potrošniku.
Povečali bodo sredstva na ukrepih za prenosnike in za mlade prevzemnike kmetij. Kmetje potrebujejo primeren dohodkovni položaj, pravijo, zato bodo predlagali oprostitev dohodnine kmetom iz dohodka kmetijske dejavnosti na vseh OMD območjih in ukinitev prispevka za zdravstveno zavarovanje iz naslova dopolnilnih dejavnosti na kmetiji. Za lastnike kmetij, ki imajo zelo težke obdelovalne pogoje in so oddaljeni od mestnih središč, bodo predlagali višje podpore, s čimer bi, kot pravijo, zagotavljali poseljenost in obdelanost podeželja. Treba je zagotoviti učinkovito in aktivno upravljanje s populacijo divjadi in velikih zveri. Kmetje pa za škodo potrebujejo hitro in primerno odškodnino. Stalež velikih zveri in navadnega jelena je treba vrniti v stanje izpred tridesetih let, še pravijo. Nujna je tudi promocija poklica kmeta že v vrtcih, šolah in širši javnosti, da se čim več mladih odloči za ta poklic, dodajajo.
Povežimo Slovenijo
V Povežimo Slovenijo pravijo, da je velik izziv, kako v ekološko kmetijstvo privabiti nove kmetije, saj je delež kmetij v preusmeritvi leta 2010 znašal 36,5 odstotka in v letu 2020 le še 9 odstotkov. Za Povežimo Slovenijo je ključno, da dosežemo višji delež ekoloških kmetij (trenutno 5,4 odstotka) in vsaj 25 certificiranih obratov javne prehrane (trenutno 14 obratov). Preko 300 milijonov evrov, ki se letno porabijo za prehrano v vrtcih, šolah, bolnišnicah, drugih javnih zavodih, v vojski in drugih državnih ustanovah, naj se prednostno nameni v Sloveniji pridelani hrani, so poudarili. Znotraj skupne kmetijske politike je za Slovenijo na voljo 1.778.332.768 evrov. Na ravni EU je trenutno približno 1,8 odstotka (7,5 milijarde evrov) sredstev skupne kmetijske politike namenjenih podpori za ekološko kmetovanje. Temu trendu mora slediti tudi Slovenija, so prepričani. Nujno je, da spodbujamo projekte, ki ustvarjajo višjo dodano vrednost. Če bomo nadaljevali s koraki davčnih razbremenitev in debirokratizacije, hkrati pa zagotovili zeleni in digitalni prehod, bo naše gospodarstvo delalo še bolje. Promocija delovnih mest v kmetijstvu mora slediti tej logiki, saj je dolgoročno vzdržno kmetijstvo predvsem gospodarstvo s potencialno veliko dodano vrednostjo in strateškega pomena za Slovenijo ter njeno samooskrbo, so prepričani.
SAB
V SAB-u bodo največjo pozornost posvečali projektom, povezanim s krepitvijo samooskrbe in lokalne ter ekološke pridelave živil. Slovenija mora postati prehransko in energetsko neodvisna in samozadostna, menijo tudi oni. Njihovi ukrepi bodo ciljno usmerjeni v doseganje naslednjih konkretnih ciljev: lastno proizvodnjo hrane moramo s spodbudami dvigniti nad 80 odstotkov samooskrbe pri zelenjavi, sadju in žitih, pri čemer mora biti vsaj 30 odstotkov teh živil ekološko pridelanih, pri mesu in mlečnih izdelkih pa je treba doseči 100-odstotno samooskrbo.
SD
V SD bi se povečanja deleža ekološkega kmetijstva lotili s spodbudami za krepitev strateškega povezovanja v kmetijstvu in živilstvu za doseganje konkurenčnosti, okoljske trajnosti in s transformacijo sektorja v sodobno verigo vrednosti z močno izpostavljenimi ekonomskimi, socialnimi in ekološkimi učinki.
Ohranitev manjših kmetij bi se lotili tako, da bi območja s težjimi pogoji za pridelavo, kot so hribovska, gorska, kraška, strma, razdrobljena in obmejna območja, podpirali s posebnimi ukrepi, da lahko vzdržijo konkurenco s pridelovalci v ugodnejših razmerah, predvsem pa jih spodbujati, da še vedno pridelujejo hrano zase, viške pa prodajajo in tudi s tem ohranjajo kmetijsko krajino živo. Te kmetije prispevajo k samooskrbi z mlekom in mesom, ohranjanju obdelanosti, poseljenosti ter biotski raznovrstnosti. Vzpostavili bi prijaznejšo davčno zakonodajo za kmetije do 20 hektarjev, ki poleg osnovne dejavnosti izvajajo gospodarske dejavnosti lokalne oskrbe, turizma in gostinstva in/ali gozdarsko predelovalno dejavnost (pavšalna obdavčitev).
Prizadevali si bodo, da bo obmejna kmetijska zemljišča, ki ležijo v 15 km pasu državne meje ter so v prodaji in objavljena na oglasni deski, odkupil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov po primerljivih cenah v EU, obljubljajo.
Investicije v kmetijske projekte:
Tukaj je naloga država razvijati naložbe v infrastrukturo in programe. V skladu s cilji kmetijske politike (višja dodana vrednost in doseganje samozadostnosti) je treba to podpreti tudi z naložbami, na eni strani v večjo odpornost kmetijstva ne vremenske pojave, na drugi strani pa s podporo prehodu kmetijstva v doseganje večje stopnje preskrbljenosti in hkrati višje dodane vrednosti.
Glede oglaševanja lokalnih pridelkov si bodo prizadevali, da bo v javnih zavodih vsaj 60 odstotkov lokalnih živil (meso, sadje, zelenjava, ribe, drugo) in večji delež živil s shemo višje kakovosti. Preučili bodo možnosti vzpostavitve enotnega sistema za uporabo lokalno pridelane hrane v vrtcih, šolah in bolnišnicah. Promocije delovnih mest v kmetijstvu bi se lotili s spodbujanjem ustanovitve “fair trade” trgovin v vseh večjih mestih po Sloveniji s hkratnim subvencioniranjem profitnih najemnin za te trgovine.
Promocija in spodbujanje poklicev s področja kmetijstva, gozdarstva, živilstva, ribištva, samooskrbe, trajnosti in varovanja okolja. Spodbujanje prenosa kmetij na mlade prevzemnike. Preoblikovanje zdajšnje sheme, da bi bilo več prevzemov mladih kmetov, ob sočasnem zavarovanju starejših kmetov, ki predajajo upravljanje kmetij mlajšim rodovom, so še dodali.
SDS
V SDS se zavzemajo za čim večjo pridelavo lokalne ekološke hrane, ki od njive do krožnika potuje najkrajši čas. Zaradi kratke poti je hrani zagotovljena svežina, višja hranilna vrednost in s tem kakovost živil, zaradi česa ima tovrstna hrana višjo dodano vrednost in manjši vpliv na okolje.
Politika daje podlago za javna naročila (preko 120 milijonov evrov), predlaga ukrepe, kot je npr. prodaja v javnih zavodih kot del nacionalnega prehranskega programa, v šolah kot del kurikuluma, osveščanje potrošnikov, spodbuja ukrepe, kot so neposredna dobava s kmetije (zadruge) na dom, povezovanje potrošnika in pridelovalca ter seveda ustvarja ugodne pogoje za kmete, da čim več hrane pridelajo na tak način. Skratka, potrebni so zakonska regulativa in tehnične rešitve, kot je na primer vpeljava dopolnil v npr. šolski kurikulum – Spoznavajmo okuse Slovenije (vezano na slovensko hrano).
Vse to vpliva na prepoznavnost in ugled kmetijskega poklica, ki je zagotovo poklic prihodnosti. Glavni fokus pri kmetijstvu bi moral biti, poleg dviga samooskrbe, spodbujanje in financiranje tehnologij oz. ukrepov, ki pomagajo obvladovati negativne vremenske vplive (oroševanje, namakalni sistemi, protitočna zaščita ...).
